Misijonska nedelja – 19. oktober
Evangelij je namenjen vsem ljudem in vsem narodom brez izjeme. Cerkev »je po svoji naravi misijonarska, saj ima po načrtu Boga Očeta svoj izvor v poslanosti Sina in poslanosti Svetega Duha.« (Odlok o misijonski dejavnosti 2) Misijonsko poslanstvo je »milost in poklic Cerkve, njeno najgloblje bistvo. Smisel njenega obstoja je evangelizacija.« (papež Pavel VI., O evangelizaciji 14). Misijonsko delovanje je še kako potrebno tudi danes, kajti »poslanstvo Kristusa Odrešenika, ki je zaupano Cerkvi, je še daleč od tega, da bi bilo uresničeno. Že bežen pogled na človeštvo pokaže, da je to poslanstvo še vedno na začetku in da ga moramo zato opravljati z vsemi močmi.« (Janez Pavel II., Odrešenikovo poslanstvo 1) Ob misli, da so po dva tisoč letih še vedno ljudstva, ki Kristusa ne poznajo in še niso slišala njegovega odrešenjskega sporočila, ne moremo ostati križem rok. Še več! Žal narašča število tistih, ki so evangeljsko oznanilo sicer prejeli, a so nanj pozabili ali pa ga opustili in se v Cerkvi več ne prepoznajo. Evangelij ni izključna dobrina, last tistega, ki ga je prejel, ampak je dar, ki ga je treba deliti z drugimi, je dobra novica, ki jo je treba širiti naprej. To ni dar oz. naloga, ki bi bila zaupana le nekaterim, marveč je za vse, ki so s krstom postali »izvoljeni rod, … svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), da bi razglašali Božja čudovita dela. V to splošno poslanstvo so vključene vse dejavnosti. Sodelovanje pri evangelizacijskem delu Cerkve se ne sme omejevati na nekatere trenutke in posebne priložnosti, niti ga ni mogoče obravnavati kot eno izmed številnih pastoralnih dejavnosti, kajti misijonska razsežnost je za Cerkve bistvenega pomena, zato jo je treba imeti vedno pred očmi. Pomembno je, da se posamezni verniki in cerkvene skupnosti redno, ne le poredko in občasno, zanimajo za misijonsko delovanje kot način krščanskega življenja. Kristjan postaja s odgovorno soudeležbo pri misijonskem poslanstvu Cerkve graditelj skupnosti, miru in solidarnosti, ki so Kristusov dar, in sodeluje pri uresničevanju Božjega odrešilnega načrta za vse. Izzivi, s katerimi se sooča vse človeštvo, kličejo kristjane, naj stojijo drugim ob strani, in prav misijonska dejavnost je takšna solidarnost z vsem človeštvom. Je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine.
Vsi sveti
1. novembra Cerkev že nad 1200 let obhaja praznik Vseh svetnikov. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, imamo že iz časa okoli leta 800. Papež Gregor IV. je leta 827 določil, naj se 1. novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov saj je število svetnikov tako naraslo, da ni bilo več mogoče spominjati se vsakega posebej pri bogoslužju. Praznik vseh svetnikov je predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so neopazni v množici svetih. Vsak dan v letu imamo na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo tistih milijonov mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih in družinah; tiste množice mož, ki so zvesto vršili svojo službo v tovarni, v pisarni, za prodajalno mizo, na polju; tistih številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela, pa so bili pripravljeni na srečanje z njim; tistih nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa; tistih živčnih ljudi, ljudi nagle jeze in z mnogimi slabimi lastnostmi, ki so si iz dneva v dan, od spovedi do spovedi, prizadevali, da bi popravili svoj značaj; tistih preprostih kmečkih duš, ki so živele povezane z Bogom in so brale njegovo pismo v lepoti sveta in so tako o njegovi dobroti vedele več kot učeni profesorji ... Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. To ni 'dan spomina na mrtve', kot je zapisano na naših civilnih koledarjih. To je dan živih, kajti Bog je zvest in trdno drži njegova obljuba: »Kdor vame veruje, bo živel, tudi če umrje!« Ti preprosti svetniki, ki so morda utonili v pozabo kmalu potem, ko so umrli in se umaknili iz človeške družbe, živijo. Človeške oči ne vidijo vsega. Ne vidimo Boga in ne vidimo veselja, ki ga je Bog naklonil svojim svetim. Vsi naši rajni, ki počivajo na pokopališčih in drugod v naročju zemlje, so bili ustvarjeni in krščeni zato, da bi postali svetniki. Ta pot je namenjena tudi nam, ki smo s krstom vstopili v občestvo svetih. Praznik vseh svetnikov je naš skupni praznik, praznik velike krščanske družine. Je kot jesenska Velika noč.
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: