Preskoči na vsebino
nalagam novice...

JEZUS KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA – 22. november 2026

Kralja vesoljstva, sklepamo še eno cerkveno leto. Bogoslužje nas ob tem prehodu vabi, da dvignemo pogled onkraj vsakdanjih skrbi in se ustavimo ob dveh velikih resnicah naše vere: ob Kristusovem večnem kraljevanju in ob vprašanju poslednje sodbe. Ta praznik je sicer razmeroma mlad – leta 1925 ga je uvedel papež Pij XI. v času, ko so po svetu začeli rasti totalitarizmi in posvetne ideologije, ki so si lastile absolutno oblast nad človekom. Cerkev je s tem praznikom želela svetu jasno sporočiti, da noben zemeljski voditelj nima zadnje besede, temveč edino Bog. Kasneje, ob liturgični prenovi po drugem vatikanskem koncilu, je papež Pavel VI. praznik prestavil na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu, s čimer je še bolj poudaril njegovo usmerjenost v večnost. Ko slišimo besedo »kralj«, si pogosto predstavljamo mogočnega vladarja na zlatem prestolu, obdanega s častmi in oblastjo. Zgodovina nas uči, da takšna zemeljska kraljestva, imperiji in ideologije slej ko prej minejo. Kristus pa pred nas stopa kot povsem drugačen Kralj. Njegov prestol je bil les križa, njegova krona pa splet trnja. Njegova oblast ne temelji na strahu ali prisili, temveč na popolnem darovanju in ljubezni, ki gre do konca. Prav zato v veroizpovedi z zaupanjem ponavljamo, da »njegovemu kraljestvu ne bo konca« – ljubezen je namreč edina stvarnost, nad katero niti čas niti smrt nimata nobene moči. Ta Kralj, ki danes tiho trka na vrata naših src, pa bo ob koncu časov nastopil tudi kot pravični sodnik. Evangeljski odlomek o poslednji sodbi nam na prvi pogled morda vzbuja strahospoštovanje, a v resnici prinaša veliko tolažbo in jasnost. Jezus nam namreč vnaprej razkrije načela po katerih bomo sojeni. Ne bo nas spraševal po našem ugledu, premoženju ali velikih besedah, temveč po konkretni ljubezni do bližnjega: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli …« (Mt 25,35). Poslednja sodba zato ni trenutek Božjega maščevanja, ampak trenutek resnice, ko se bo razodelo, ali smo v svojem življenju sprejeli Kristusov način ljubljenja. Kristusovo kraljevanje se ne bo začelo šele na sodni dan – začne se vsakič, ko v naši župniji, družini ali soseski nekdo opazi človeka v stiski, mu prisluhne, mu odpusti ali mu ponudi roko. Ob sklepu cerkvenega leta se hvaležno ozrimo na vse dobro, kar je Gospod v preteklem letu storil med nami, in prosimo za milost, da bi v prihajajočem adventu znali prepoznati Njegov obraz v vsakem človeku, ki nam ga bo poslal na pot.

 

Advent

S prvo adventno nedeljo, 29. 11.  vstopamo v novo cerkveno leto in v poseben, milostni čas pričakovanja. Beseda advent izhaja iz latinskega izraza adventus, kar pomeni prihod. Medtem ko nas zunanji svet v decembru vse bolj vleče v vrvež nakupov, hitenja in bleščečih luči, nas Cerkev vabi k nečemu povsem nasprotnemu: k umiritvi, tišini in pripravi srca na prihod Odrešenika. Korenine adventa segajo v 4. in 5. stoletje, ko so se kristjani na božič začeli pripravljati s postom in molitvijo, podobno kot pred veliko nočjo. Prvotno je bil ta čas bolj spokorne narave, v 6. stoletju pa je papež Gregor Veliki določil, da advent obsega štiri nedelje. S tem se je oblikoval njegov današnji, dvojni značaj: v prvem delu adventa (do 16. decembra) je naš pogled usmerjen v prihodnost, v pričakovanje Kristusovega drugega prihoda ob koncu časov, od 17. decembra dalje pa se neposredno pripravljamo na spomin njegovega rojstva v Betlehemu. Advent ni le pasivno čakanje božičnega praznika na 25. december. Je čas dejavne budnosti. V bogoslužju nas spremlja vijolična barva, ki nas kliče k spreobrnjenju, notranji zbranosti in očiščenju srca. Naši veliki vodniki v tem času so starozavezni prerok Izaija, ki je napovedoval prihod Mesija, Janez Krstnik, ki nas s svojim klicem v puščavi vabi, naj zravnamo poti Gospodu, ter Devica Marija, ki je najlepši zgled tihega, zaupljivega in ljubečega pričakovanja. Da bi advent ne ostal le zunanja folklora, ga lahko v svojih družinah in osebni veri obogatimo z nekaj preprostimi, a globokimi koraki, predvsem družinska molitev ob adventnem vencu. Naj adventni venec ne bo le lep okras na mizi. Zberimo se ob njem vsak večer, prižgimo svečo in skupaj zmolimo – pa čeprav le en očenaš, zdravamarijo ali preberemo odlomek iz Svetega pisma. Naraščajoča svetloba štirih sveč naj nas spominja, da Kristus razsvetljuje vsako temo v našem življenju. Advent je tudi najlepši čas za dobro in temeljito sveto spoved, s katero pripravimo prostor za novorojenega Jezusa. Obiščimo nekoga, s katerim smo izgubili stik, ali naredimo prostor za spravo tam, kjer so odnosi ranjeni. Naj bo letošnji advent za vso našo župnijsko skupnost čas prave notranje prenove, da bomo na sveti večer zares s čistim in veselim srcem zapeli slavo novorojenemu Kralju.

 

NOVO VEROUČNO LETO 2026- 2027. 

Dragi starši! Pred nami je novo veroučno leto – nov čas milosti, rasti in skupnih korakov na poti vere. Hvala vam za zaupanje, koboste svoje otroke znova pošiljali v župnijsko skupnost, da bi skupaj odkrivali lepoto božje ljubezni in življenja v župnijskem občestvu. Vera se najbolj pristno rojeva in živi prav v zavetju vašega doma. Vi ste prvi in najpomembnejši oznanjevalci vere svojim otrokom. Vaša skupna družinska molitev, obisk nedeljske sv. Maše, pogovor ob nedeljskem evangeliju in iskren zgled krščanskega življenja so tisto dragoceno seme, ki ga verouk v cerkvenih klopeh le še zaliva. Lepo vas vabimo, da v tem letu aktivno stopate ob strani svojim otrokom, se redno udeležujete nedeljskih svetih maš in zavzeto obhajate cerkvene praznike in celotno bogoslužno leto. Bodimo sopotniki in podpora drug drugemu. Blagoslovljen in vesel začetek novega veroučnega leta vaši družini!

Dragi kateheti in drugi župnijski sodelavci! Z septembrom se odpira novo poglavje našega skupnega poslanstva. Stopati pred otroke in mlade ter jim prinašati veselo oznanilo je čudovit, a hkrati odgovoren poklic. Vi niste le učitelji, ampak pričevalci – tisti, ki z ljubeznijo, potrpežljivostjo in nasmehom kazalno kažejo pot k jezusu. Včasih se zdi delo naporno, sadovi pa skriti. A ne pozabimo: vsaka topla beseda, vsak stisk roke in vsaka ura, ki jo podarite našim najmlajšim, pusti neizbrisen pečat v njihovih srcih. Bog ne kliče popolnih, ampak usposablja tiste, ki so se mu dali na razpolago. Naj vas v tem letu spremljata navdih Svetega Duha in navdušujejo mnogi veliki svetniški zgledi. Hvala vam za vaš čas, vaš trud in vaše srce, ki ga dajete našima  župnijiama.

Srečno in blagoslovljeno v novem veroučnem letu.

 

 

Stare mekinjske orgle

Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.

Več o orglah si lahko preberete na povezavi:

https://organistica.si/v-mekinjah-pri-kamniku-so-stale-ene-najstarejsih-dvomanualnih-orgel-v-sloveniji/