Sv. apostola Peter in Pavel, 29. junij

Peter je bil ribič iz Betsajde ob Genezareškem jezeru. Jezus ga je poklical, da bi bil ribič ljudi in da bi kasneje kot pastir vodil Cerkev kot Božje ljudstvo. Po svetopisemskem izročilu mu je Jezus po tem, ko ga je poklical za učenca, spremenil ime v Peter: »Ti si Peter - Skala in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih« (Mt 16,18–20). Zelo pomembna izkušnja v Petrovem življenju je bila ta, da je Jezusa, po tem, ko je bil le-ta prijet, kljub temu, da se je ob njem vzgajal in učil približno tri leta, trikrat zatajil. Po Jezusovem vnebohodu Peter nastopa kot voditelj apostolov in mlade Cerkve. Nekaj časa je bil škof v Antiohiji, okoli leta 42 pa je odšel v Rim. Od tam je vernikom v Mali Aziji poslal dve pismi (1 Pt in 2 Pt), življenjsko pot pa je sklenil z mučeništvom. Po zgodovinskih virih je apostol Peter vodil Cerkev v Rimu do leta 67 po Kr., skupaj 25 let. Več zgodnjekrščanskih spisov potrjuje, da je Peter umrl mučeniške smrti v Rimu koje vladal cesar Neron. Na kraju njegovega mučeništva je dal cesar Konstantin leta 326 postaviti veliko baziliko. Sedanja bazilika sv. Petra v Vatikanu je bila postavljena v letih med 1506 in 1526. Pod njenim glavnim oltarjem je grob apostola Petra, čigar nasledniki so papeži oz. rimski škofje. Apostol Pavel se je rodil okrog leta 10 po Kr. v Tarzu, v glavnem mestu takratne rimske province Kilikije. Po rodu je bil Jud, po očetu pa je podedoval rimsko državljanstvo. Bil je farizej in poznavalec judovstva, ki je do spreobrnjenja na poti v Damask preganjal kristjane. Apostol Pavel je ob rojstvu dobil ime Savel, po spreobrnjenju pa se je dal krstiti in ime spremenil v Pavel. O delovanju apostola Pavla poroča evangelist Luka v Apostolski delih. Obhodil je velik del takratne rimske države in ustanavljal cerkvene občine ter jih spodbujal s pismi. Danes poznamo štirinajst ohranjenih Pavlovih pisem, ki so po vsebini in obsegu za štirimi evangeliji najpomembnejši del Svetega pisma Nove zaveze. Podobno kot apostol Peter je tudi on umrl mučeniške smrti za časa cesarja Nerona okrog leta 67. Praznika obeh apostolov je Cerkev obhajala že v 4. stoletju. Najstarejši rimski koledar Furija Dionizija Filokala iz leta 354 navaja 29. junij kot praznik apostolov Petra in Pavla. Na ta praznik apostolov Petra in Pavla slovenski škofje diakone posvečujejo v duhovnike.

Letos bo cerkev na slovenskem dobila dva novomašnika

G. Matija Goloba, rojen 16. 4. 1999, iz župnije Šmartno pri Litiji, ki ima že brata duhovnika Martina Goloba in je iz Ljubljanske nadškofije, in p. Ambroža Brezovšeka, roj. 16. 10. 1987, ki pripada skupnost kapucinov in je iz župnije Vojnik. Sveto mašniško posvečenje je zakrament, pri katerem se kristjan po predhodni temeljiti pripravi zaveže, da bo svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Poznamo tri stopnje svetega mašniškega posvečenja: diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje. Vse tri podeljuje škof.

Pri diakonskem posvečenju postane prejemnik zakramenta diakon in lahko opravlja nekatera bogoslužna dela, blagoslavlja in se pripravlja na duhovniški poklic, ne more pa voditi maše. To lahko počne po duhovniškem posvečenju, ko ima milost tudi podeljevati vse zakramente (po škofovem dovoljenju tudi zakrament svete birme), razen duhovniškega in škofovskega posvečenja. Tega podeljuje škof. Škofovsko posvečenje je najvišja stopnja posvečenja.

Imamo novega papeža Leona XIV

69-letni Leon XIV. je prvi papež, ki prihaja iz ZDA in drugi po Frančišku, ki ne prihaja iz Evrope. Je tudi prvi papež iz reda avguštincev. Doslej je bil prefekt Dikasterija za škofe. Robert Francis Prevost se je rodil  14. septembra 1955 v Chicagu, očetu Louisu Mariusu Prevostu francoskega in italijanskega rodu ter materi Mildredi Martínez španskega rodu. Ima dva brata, Louisa Martína in Johna Josepha. Otroštvo in mladost je preživel v Združenih državah Amerike, kjer je najprej študiral v malem semenišču reda avguštincev, nato pa na univerzi Villanova v Pensilvaniji, kjer je leta 1977 diplomiral iz matematike in študiral filozofijo. Septembra istega leta je v Saint Louisu vstopil v noviciat reda avguštincev, prve zaobljube je naredil leto pozneje, slovesne zaobljube pa leta 1981. Iz teologije je diplomiral na dodiplomski teološki šoli - Catholic Theological Union v Chichagu. Pri 27 letih so ga predstojniki poslali v Rim na študij kanonskega prava na Papeško univerzo svetega Tomaža Akvinskega (Angelicum). V Rimu je bil leta 1982 tudi posvečen v duhovnika. Leta 1984 je naredil magisterij, naslednje leto pa je bil med pripravo doktorske disertacije poslan v avguštinski misijon v Chulucanas v Peruju. Leta 1987 je zagovarjal doktorsko disertacijo na temo „Vloga lokalnega priorja reda svetega Avguština“ in bil imenovan za vodjo za duhovne poklice v avguštinski provinci „Mati dobrega sveta“ v Olympia Fields v Illinoisu. Naslednje leto se je pridružil misijonu v Trujillu v Peruju kot vodja projekta formacije za kandidate za avguštinski red, kjer je v enajstih letih opravljal različne funkcije. Leta 1999 je bil izvoljen za priorja provinciala avguštinske province v Chicagu, dve leti in pol pozneje pa so ga bratje na rednem generalnem kapitlju izbrali za generalnega priorja, na funkciji je bil dva mandata do leta 2013. Papež Frančišek ga je leta 2014 najprej imenoval za apostolskega administratorja perujske škofije Chiclayo, leto pozneje pa za škofa te škofije, pet let pozneje mu je v upravljanje zaupal še škofijo Callao. Leta 2018 je bil izvoljen za drugega podpredsednika Perujske škofovske konference. Papež Frančišek ga je pred dvema letoma poklical v Rim kot prefekta dikasterija za škofe in predsednika Papeške komisije za Latinsko Ameriko ter ga povišal v nadškofa. Na konzistoriju 30. septembra 2023 pa ga je umestil za kardinala. Kot vodja dikasterija se je udeležil zadnjih apostolskih potovanj papeža Frančiška. Za kardinala ga je papež postavil na konzistoriju 30. septembra 2023 diakonije. Kardinal Prevost je bil član Dikasterija za evangelizacijo ter komisije za nove delne Cerkve, za vzhodne Cerkve, za duhovnike, za Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. Bil je član tajništva za Kulturo in izobraževanje, za zakonodajna besedila ter član Papeške komisije za Vatikansko mestno državo.