Veliki teden in Velika noč 2025
Obhajamo šesto nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. Z njo se začne veliki teden, oziroma neposredna priprava na največji krščanski praznik, veliko noč. Bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz jeruzalemske Cerkve že iz 4. stoletja. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med liturgičnim gibanjem med leti 1951 in 1955 tik pred drugim vatikanskim koncilom, dokončno obliko pa so dobili po koncilu (1962–1965). Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti. Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Med mašo poteka branje ali petje pasijona iz evangelija po Mateju, Marku ali Luku, letos je na vrsti pasijon po Luku, njegov zapis o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob. Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje. Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju središča krščanskega verovanja. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru. Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butaric oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave, zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem. Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana, s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Evangeljsko poročilo o Jezusovem trpljenju (pasijon) in obredi cvetne nedelje nas uvedejo v dogodke velikonočnega tridnevja ter ponudijo pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti. VELIKA NOČ je največji krščanski praznik. Ta dan se spominjamo največjega čudeža in temelja naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Po starodavni slovenski navadi so v jutranjih urah po župnijah vstajenjske procesije z Najsvetejšim. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Čeprav k razumevanju verske resnice pripomorejo številni materialni dokazi, je vera v Kristusovo vstajenje sad vzgoje in osebne duhovne poti. Kristjani verujemo v Jezusovo vstajenje zaradi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost. Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki je v velikonočnem času na poseben način izpostavljen.
VELIKONOČNO TRIDNEVJE: Na Veliki četrtek se spominjamo, kako je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli. Pri njej je postavil zakrament sv. maše ali evharistije ter zakrament mašniškega posvečenja. Na veliki petek se spominjamo Jezusovega trpljenja in smrti na križu. Na ta dan je strogi post. Ne obhajamo maše pač pa med obredi velikega petka beremo poročilo o Jezusovem trpljenju po Janezu, častimo križ v znamenje hvaležnosti in spoštovanja ter izpovemo slovesne prošnje. Ob koncu obredov velikega petka je obhajilni obred nato pa slovesni prenos Najsvetejšega v božji grob. Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj na katerem se pripravijo velikonočne dobrote. Čez dan se blagoslavljajo velikonočne jedi, ki ima posebno simboliko saj doma in v družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni. Velikonočno praznovanje začnemo z velikonočno vigilijo, ki nas s slovesnim bogoslužjem uvede v skrivnost Kristusovega vstajenja. Pri tem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa, in krstno bogoslužje oz. obnovitev krstnih obljub. Pri maši beremo več svetopisemskih besedil, ki nas spominjajo na našo odrešenjsko zgodovino.
Kako naj se postimo?
Zavzet misijonar je pripovedoval, kako je na svoji misijonski poti obiskal tudi kamnoseka. Našel ga je, ko je klečal pred kamnom in klesal podobo. Tiho ga je opazoval, se čudil njegovi spretnosti in talentu, občudoval mojstrovino, ki je nastajala iz kamna pod močnimi udarci kladiva in dleta, nato pa zavzdihnil: »Ko bi mogel jaz iz ljudi delati tako dobre kristjane!« Kamnosek se je ozrl nanj in mu mirno odvrnil: »Morda delate premalo na kolenih, oče!« Da, kristjani premalo delamo na kolenih, premalo molimo in častimo Boga. Postni čas je čas klesanja naše duhovne in splošne človeške podobe. Evangeljska postna opravila: molitev, post v jedi in dobra dela naj bi iz nas naredila drugačne, boljše ljudi. Če kdaj, potem ima vabilo, naj tudi mi delamo nekoliko več na kolenih, posebno veljavo prav v postu. Molitev spreminja človekovo obličje. O tem pripovedujejo življenjepisi svetnikov in velikih učiteljev vere. Že v Stari zavezi beremo, kako se je Mojzesu svetilo obličje, ko se je pogovarjal z Bogom. Tako bi morala molitev spreminjati tudi naša obličja. Na kristjanih, ki jemljejo svojo vero, svoj odnos ali pogovor z Bogom zares, bi se moralo na zunaj videti in prepoznati drugačnost. Moliti pomeni dopustiti, da Bog postane resnično naš Bog in Bog v nas. Zato v postnem času privoščimo svojemu duhu najboljše, dvignimo ga iz minljivega v neminljivo, od zemeljskega k nadzemeljskemu, od tvarnega k večnemu. Privoščimo si v tem času trenutke s knjigo, ki nas bo dvigala, glasbo, ki nas bo navduševala, pojdimo k vrhovom, ob katerih si bomo privoščili široka obzorja, da se ne zadušimo v zatohlosti vsakdanjih minljivih skrbi. Zajemimo iz zgovorne tišine pred Najsvetejšim z obiskom maše, v molitvi in s prošnjo, da božje postane del nas samih.