PEPELNICA – 18. februar 2026
Na pepelnico se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepelenja. Duhovnik verniku na glavo pomenljivo posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje in za poboljšanje življenja. Duhovniki in drugi bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi. Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj rudo spremeni v kovino, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega, žlahtnega človeka. Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko duhovnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, bodisi veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel. Pepel, ki ga uporabljamo za pepelenje se naredi iz oljčnih vejic, ki so bile blagoslovljene prejšnje leto na cvetno nedeljo.
PUST (letos 17. februarja) je zadnji dan pred postnim časom. Pustni čas je premakljiv in je odvisen od velike noči (pustna nedelja je 7 tednov pred veliko nočjo). Prava pustna dneva sta dva; pustna nedelja in pustni torek. Ime tega časa se smiselno veže na latinsko besedno zvezo domenica ante carnes tollendas ali levendas (nedelja, preden se umakne, pusti meso, predpostna nedelja). Samo praznovanje pusta sega v predkrščansko dobo, njeno izročilo so prevzeli Rimljani in si v prepomladnem času ustvarili več praznikov ob katerih so se tudi šemili. Praznovanje in šemljenje se je klub upiranju uveljavljajoče se Cerkve nadaljevalo tudi po pokristjanjenju; od 10. stoletja pa je odpor ponehal. V srednji Evropi so se po letu 1300 zabave prenesle na čas pred štiridesetdnevnim postom. Beseda pust, ki jo je poznal že Trubar, je verjetno nastala iz »mesopust«, to je iz besed meso in postiti se ali iz meso in pustiti, kar bi bil dobeseden prevod iz italijanskega izraza carneleva v pomenu »opusti meso«. Iz italijanskega carneleva je nastala beseda carnevale, iz te pa evropska kulturna beseda karnevál v pomenu »praznovanje pusta« ali »pustovanje, pust«. Danes je pri nas izraz mesopust zastarel in se ne uporablja več, v ruskem okolju pa še vedno pomeni »štiridesetdnevni post« K pomenu besede »maškara, pustna šema« obstajajo še izrazi: pústar, pústnjak, pústnik, fášenk in kurent. Izraz pústnik pomeni še izraz za meseca februar in marec. Močna zakoreninjenost izraza pust in kurent je podobno kot pri priimkih Petek in Božič dala osnovo za nastanek dveh priimkov Pust in Kurent. (vir net)
POSTNA POSTAVA: Postni čas, ki se začne s pepelnično sredo, nas vsako leto pripravlja na veliko noč. Naj bo to čas milosti, duhovne poglobitve in dobrih del, ki jih bomo darovali zase za Cerkev in za vse ljudi. Cerkev za postni čas določa tudi posebne oblike spokornosti. Strogi post je na pepelnično sredo letos 18. februarja in na veliki petek 3. aprila. Ta dva dneva se le enkrat na dan do sitega najemo in se zdržimo mesnih jedi. Strogi post veže od izpolnjenega 16. leta do 65. leta. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Zunaj postnega časa smemo zdržek od mesnih jedi zamenjati s kakim drugim dobrim delom pokore ali ljubezni do bližnjega. Zdržek od mesnih jedi veže vernike od izpolnjenega 14. leta. Kadar je praznik (cerkveni ali državni) na petek ali je kakšna slovesnost v družini (poroka, pogreb …), post in zdržek ne vežeta vernikov. Vsak vernik naj si izbere tudi svoj način posta, posebej tam, kjer je najranljivejši in največkrat pade ali je odvisen: od alkohola, iger na srečo, spolnosti, pornografije, preklinjanja, lenobe, opravljanja, obrekovanja, lakomnosti, jeze…
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: