ZAOBLJUBLJENA PROTIPOTRESNA POBOŽNOST
Na veliko noč Leta 1895 je tudi našo župnijo prizadel hud potres. O njem je takratni župnik g. France Rihar takole zapisal: »Mirno smo se podali, kakor po navadi k počitku velikonočne nedelje. Kar se 5 minut pred pol 12 grozno strese zemlja ter se trese več sekund. Župnišče je pokalo, škrtalo grozno in se zibalo, kakor ladja na morju. Neopisljivo grozni so bili ti trenutki. Čez malo časa se zemlja zopet potrese. To tresenje se je potem ponavljalo večkrat. Jaz z materjo in sestro smo hiteli iz farovža, v katerem so bile vse sobe obokane, kar pa je ob času potresa zelo nevarno. Mati so mi od samega strahu skoraj umrli. Krog druge ure po noči so prišli ljudje vsi prestrašeni k cerkvi, prosit pomoč; na nogah je bilo vse, mislili so, da je sodnji dan. Jaz grem v cerkev ter izpostavim sv. Rešnje Telo; molimo goreče Jezusa in ga prosimo: pomagaj. V tej veliki stiski sem naredil obljubo in jo takoj obznanil zbranim ljudem: da ako nas Bog reši še večje nesreče in nas obvaruje nagle neprevidene smrti, bomo vsako leto na eno izmed nedelj nesli na prosto podobo čudodelne Matere božje v slovesnem sprevodu. Jezus nas je uslišal. Med tem, ko je bilo po Gorenjskem in v Ljubljani mnogo cerkva poškodovanih, da jih bodo morali do tal ali vsaj deloma podreti in so tudi hiše ljudi zelo trpele, smo bili mi mekinjski farani obvarovani hujšega. Jezus v sv. Rešnjem Telesu in Marija, naša patrona sta nas obvarovala. S strahom mislim nazaj v ono noč, ko bi me zasulo pod razvalinami ogromnega župnijskega poslopja. Čast Bogu in Materi za varstvo. Po malem so bile poškodovane hiše posestnikov; najbolj Špornova in Cajnarjeva hiša pod Mekinami. Prašnikarjevo hišo je zelo pretreslo, najhuje izmed vseh hiš v fari. Najmanj je potres naredil škode v Godiču, na Brezjah in na Vodicah. Cerkev je bila po dolgem malo napočena; sv. Antona kapela je bila najbolj zdelana; počil je obok in zazijal. Milo se je zdelo nam, ko smo lepo okinčano cerkev poškodovano, tla vse posuto z ometom, videli. Žalostni prazniki. Velikonočni ponedeljek smo begali le venkaj zidovja; nihče se skoraj ni upal pod streho; sosebno se nismo upali v župnišče, čigar oboki so bili zelo razpokani. Maševal sem na velikonočni ponedeljek v cerkvi; med sv. mašo se je zopet zelo potreslo, da so ljudje kar iz cerkve bežali. Prišlo je neko nedeljo popoldne več mož iz cele fare ter se izjavili, da se hoče občina držati obljube, katero sem jaz storil v noči od 14. do 15. aprila; namreč da bomo šli vsako leto enkrat v procesiji okrog z Marijino podobo. 12. majnika, 4. nedeljo po veliki noči smo imeli prvo slovesno procesijo z Marijino podobo. Marijo je neslo šest belo oblečenih deklet. Šli smo do Zduše, se v kapeli ondi ustavili in se vrnili. Obhod je bil zelo spodbuden. Ljudstva obilo od blizu on daleč. Mnogo se je molilo in pelo. Pri darovanju je prišlo 31 gld. 50. kr.«
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: