ADVENT 2025
Z adventnim časom v katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na praznik Gospodovega rojstva Božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk Treh modrih, Jezusov krst, Gospodovo darovanje v templju), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob novorojenem otroku pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem. Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek cerkvenega leta. Dogodki, ki se zvrstijo v cerkvenem letu, ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poročajo zapisi v Svetem pismu) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak pomenijo tudi udejanjanje Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). Poleg zunanjih in materialnih priprav k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki poglobljene molitve in duhovne poglobitve (lahko tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine). Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 3. decembra in ga zaključimo po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra. Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni. To je čas pričakovanja, ki nas odpira za obilnejše delovanje milosti. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi. Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Prvikrat je Gospod prišel na svet kot človek po Materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujemo na sodni dan. Poleg tega kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po milosti oziroma njegovo nenehno skrivnostno navzočnost na dnu srca vsakega človeka. Slednje lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere. Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva na božični dan, 25. decembra, ko se spominjamo prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja – vidna – priprava je adventni venec. V cerkvah in po domovih bomo pripravili adventne vence s štirimi svečami. Prvi teden bomo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno. Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju. V molitvi in zbranosti bomo pripravljali svoja srca, da bi se Gospod mogel (ponovno in na novo roditi) v njih. Namen tega časa je predvsem spreobrnjenje srca in spodbuda h krepostnemu življenju. Adventna priprava utrjuje vero in nas opogumlja v stiskah in preizkušnjah, da bi bili v trenutku smrti pripravljeni na srečanje z Gospodom.
SV. NIKOLAJ
(Miklavž) se je rodil proti koncu 3. stoletja kot edini otrok že starejšim bogatim in pobožnim staršem v maloazijski Patari. V dobroti ju je mali sv. Nikolaj posnemal. Omogočila sta mu dobre šole, njegov stric, škof v Miri, pa ga je posvetil v duhovnika. Po smrti svojih zgodaj umrlih staršev je sv. Nikolaj podedovano premoženje razdelil med reveže. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki po goreči molitvi odločili, da bo škof tisti duhovnik, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil sv. Nikolaj. Ko je postal škof, so kristjane sprva še preganjali; tudi sam je bil zaradi vere v ječi. Leta 325 se je udeležil koncila v Niceji. Umrl je 6. decembra okoli leta 345/351 v visoki starosti v Miri v današnji Turčiji. Že kmalu po smrti so ga začeli častiti kot svetnika.
Brezmadežna
Katoliška cerkev 8. decembra praznuje slovesni praznik brezmadežnega spočetja device Marije. Marija je bila spočeta po naravni poti, kakor vsak drug otrok. Zaradi posebne naloge v zgodovini odrešenja, saj je bila izbrana, da postane Božja Mati, pa je bila po nauku Cerkve obvarovana madeža izvirnega greha in je bila vse od spočetja deležna posvečujoče milosti. To tudi izraža besedna zveza brezmadežno spočetje.
Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju pravi, da je bila Marija, ki je bila pred vsemi veki določena za mati Božjega Sina Jezusa Kristusa, ravno zaradi te svoje naloge vnaprej predvidena za svetost in čistost. Bog je zaradi Jezusovega rojstva vnaprej odel Marijo s svojo milostjo, da je bila od samega začetka svojega bivanja čista in brez madeža. Vse to se je zgodilo že takrat, ko sta jo spočela njena starša sv. Joahim in sv. Ana. Marija je bila obvarovana vsakega greha in še prav posebej izvirnega greha, s katerim smo ljudje ranjeni in zaradi njega nagnjeni k slabemu. Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je za človeštvo ideal in vzor, hkrati pa tudi zagotovilo upanja in priprošnjica pri Bogu. Praznik spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi kristjani trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. Marija je bila že ob spočetju in vse življenje v stanju posvečujoče milosti, se pravi brez greha. Kristjan ta dar prejme z zakramentom krsta, ki mu izbriše izvirni greh, mu da posvečujočo milost in ga vključi v občestvo Cerkve. Posvečujoča milost pa se mu obnovi pri vsaki iskreni spovedi, ko mu Bog izbriše grehe, tako da lahko na novo zaživi odrešeno življenje.
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: