Božič – Rojstvo Jezusa Kristusa
Gospodovo rojstvo praznujemo 25. decembra, ki je za veliko nočjo, praznikom Gospodovega vstajenja od mrtvih, drugi največji krščanski praznik. Vsebina praznika je povezana s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Na božič se spominjamo, da se je z Jezusovim vstopom v zgodovino Bog dokončno in nepreklicno zavzel za svet in za človeka. Veselje, ki ga oznanja in prinaša praznik Kristusovega rojstva, je učlovečenje Božjega Sina, z namenom odrešiti svet. Natančnega dneva Jezusovega rojstva ne poznamo, čeprav je njegovo rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja dalje štejemo človeško zgodovino. Datum je prazniku izbral cesar Konstantin, da se je ujemal z rimskim praznovanjem Nepremagljivega sonca. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila. Razlog za izbiro datuma je tudi svetopisemsko utemeljen v Kristusu kot resnični luči, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9). Koptska, jeruzalemska, ruska, srbska in gruzijska pravoslavna Cerkev praznujejo božič 7. januarja, ker še vedno uporabljajo julijanski koledar. Ne vemo natančno, kdaj so začeli postavljati jaslice po cerkvah in hišah, eno je gotovo, da imajo izvor v božični skrivnosti in da so se nam zdaj tako priljubile, da brez njih ni božiča. So živa predstavitev božične skrivnosti in naš izraz pojmovanja te skrivnosti. Ni čudno, da so jih zaradi njihove vizualne moči začeli postavljati zelo zgodaj, v Betlehemu verjetno že v 4. stoletju. Podoba Jezusa, Marije in Jožefa nam brez besed pripovedujejo o božji ljubezni do nas, pa tudi o ljubezni, ki vlada v sveti Družini. Pastirji nas s svojo preprostostjo vabijo, naj tudi mi sprejmemo novorojeno Dete in ga iskreno počastimo. Ovce, zelenje in cvetje so del narave, ki je sprejela Odrešenika in se mu poklonila na svoj način. Ko se bomo ustavljali ob jaslicah, ob njih molili ali peli ter otrokom razlagali božično skrivnost, ne pozabimo, da je Bog postal človek, da bi mi postali Božji. V naših krajih je lepa navada, da na sveti večer pokropimo in s kadilom pokadimo domačo hišo (ali stanovanje) in vse druge prostore, ki so naša last. Z blagoslovom kličemo božje varstvo v naše vsakdanje življenje in delo. Med kropljenjem in pokaditvijo prostorov molimo rožni venec, pojemo božične pesmi ali pa opravimo opravilo Božje besede.
SV. NEDOLŽNI OTROCI, mučenci, 28. december
V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot 'novorojenega judovskega kralja'. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno (za mučeništvo v pravem pomenu je to potrebno), jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Na Zahodu so njihov praznik vsaj že sredi 6. stoletja obhajali 28. decembra. O teh malih mučencih poroča sveti Matej v drugem poglavju svojega Evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji. Tedaj je Herod modre poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila, in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit. V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili modri z Vzhoda. Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu Jožefu velel, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje. Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. V molitvenem bogoslužju jih danes Cerkev slavi: »Za Kristusa umrli so, / nedolžni so prišli v nebo. / Zdaj v slavi se radujejo, / med angeli prepevajo.«
ADVENT 2025
Z adventnim časom v katoliški Cerkvi začenjamo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na praznik Gospodovega rojstva Božič. Gospodovo rojstvo in prazniki, ki mu sledijo (sv. trije kralji ali obisk Treh modrih, Jezusov krst, Gospodovo darovanje v templju), so priložnost za poglobitev vere. Veselje ob novorojenem otroku pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem. Simbolika rojstva in novega začetka je vtkana v potek cerkvenega leta. Dogodki, ki se zvrstijo v cerkvenem letu, ne pomenijo le spominjanja preteklih Božjih del v zgodovini odrešenja (o čemer poročajo zapisi v Svetem pismu) in poti skozi galerijo svetnikov, ampak pomenijo tudi udejanjanje Božjih sporočil za sedanji trenutek. Na večja praznovanja se pripravljamo v posebnih »pripravljalnih« časih (z adventnim časom na božič, s postom na veliko noč). Poleg zunanjih in materialnih priprav k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki poglobljene molitve in duhovne poglobitve (lahko tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine). Čas duhovne priprave na božič začenjamo s praznovanjem prve adventne nedelje, ki bo letos 3. decembra in ga zaključimo po četrti adventni nedelji na sveti večer, 24. decembra. Za razliko od postnega časa, ki ga obhajamo kot pripravo na veliko noč in traja štirideset dni, adventni čas ni omejen na točno število dni. To je čas pričakovanja, ki nas odpira za obilnejše delovanje milosti. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi. Latinska beseda adventus pomeni prihod. Poznamo dva Gospodova prihoda. Prvikrat je Gospod prišel na svet kot človek po Materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujemo na sodni dan. Poleg tega kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po milosti oziroma njegovo nenehno skrivnostno navzočnost na dnu srca vsakega človeka. Slednje lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere. Adventni čas ima dvojen značaj: je čas priprave na slovesno praznovanje Gospodovega rojstva na božični dan, 25. decembra, ko se spominjamo prihoda Božjega Sina med ljudi, hkrati pa je to čas, ko nas spominjanje usmerja k pričakovanju drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja – vidna – priprava je adventni venec. V cerkvah in po domovih bomo pripravili adventne vence s štirimi svečami. Prvi teden bomo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno. Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju. V molitvi in zbranosti bomo pripravljali svoja srca, da bi se Gospod mogel (ponovno in na novo roditi) v njih. Namen tega časa je predvsem spreobrnjenje srca in spodbuda h krepostnemu življenju. Adventna priprava utrjuje vero in nas opogumlja v stiskah in preizkušnjah, da bi bili v trenutku smrti pripravljeni na srečanje z Gospodom.
Adventni koledar 2025
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: