Molitveni teden za nove duhovne poklice 2024

Teden molitve za duhovne poklice nas spominja, da je poklicanost Božji dar, ki ga določena oseba prepozna in nanj odgovori ali pa ga zavrne. Božjega klica lahko nekdo ne sliši razločno in tako niti ne ve, da je poklican. Živimo v svetu, kjer je okrog nas veliko glasov in hrupa, zato je klic v duhovništvo, redovništvo ali v misijonsko poslanstvo pogosto težko prepoznati. Tudi zunanje okolje danes duhovnim poklicem ni naklonjeno. Ovira pri odločitvi je tudi strah in nezaupanje. Ali bom zmogel? Sem res poklican? Poklicana oseba še ne razume narave klica in kaj to zanjo pomeni, z odgovorom pogosto odlaša. Evangeliji poročajo, da se je Jezus ozrl po učencih in jih poklical. Ni jih prepričeval ali gledal na njihove kvalitete, enostavno jih je povabil, naj hodijo za njim. Nekateri izmed njih so nagovorili svoje prijatelje in jih pripeljali k Jezusu. Šele, ko so bili z Gospodom in z njim vztrajali na poti, so utrdili vero in poklicanost ter postali pravi nosilci oznanila novega življenja za druge. Teden molitve za duhovne poklice je za Cerkev priložnost za okrepljeno molitev, da bi poklicani prepoznali Božje povabilo in nanj odgovorili pritrdilno. Gospod kliče tudi po drugih ljudeh, zato pomislimo, ali je kdo v našem okolju, ki kaže znamenja Božjega klica. Nagovorimo ga in spodbudimo k razmisleku, ali ga Gospod morda kliče. Odločitev mora biti vedno njegova, svobodna in osebna. Molitev Cerkve pa je priprošnja Bogu, da poklicanim da svojega Duha razločevanja, poguma in trdne vere ter vztrajnosti na poti. Hvala vsem, ki ste sodelovali pri pripravi te knjižice za teden molitve za duhovne poklice. Hvala tudi vsem, ki tudi sicer molite za nove poklice in za stanovitnost vseh, ki smo že odgovorili na Božji klic. Zahvaljujmo se Gospodu za poklicanost. Molimo vztrajno in z vero ter zaupajmo, da nam bo Nebeški Oče dal novih poklicev, ki jih Cerkev in naša škofija potrebuje.

Naj bo Božji blagoslov in mir z vami vsemi! 

Msgr. dr. Andrej Saje, novomeški škof in predsednik SŠK

Ob svetovnem dnevu molitve za duhovne poklice: Najnovejši podatki, ki se nanašajo na leto 2021, kažejo, da je po svetu 462.388 duhovnikov, od tega 5340 škofov, 407.872 duhovnikov in 49.176 stalnih diakonov. V primerjavi z letom 2020 se je število duhovnikov zmanjšalo za 0,39 odstotka.

A razlike med celinami so različne. V Evropi in Ameriki se zmanjšuje število tako škofijskih kot redovnih duhovnikov, medtem ko v Afriki in Aziji narašča število duhovnikov v obeh skupinah.

V Afriki se je število škofijskih duhovnikov povečalo s 35.561 na 36.535, kar je relativno povečanje za 2,74 %, medtem ko se je število redovnih duhovnikov povečalo za 3,65 %. V Aziji je število duhovnikov v obravnavanem dveletnem obdobju zabeležilo splošno rast v višini 1,0 %. V Oceaniji je povečanje le 0,2-odstotno, vendar je na tej celini zaradi relativno majhnega števila duhovnikov učinek manjši, zato se je število za leto 2020, ki znaša 4496 duhovnikov, v letu 2021 povečalo na 4507 duhovnikov. (vir: Družina)

Redno sveto leto 2025

Bliža se redno sveto leto 2025. Na sveti večer, 24. decembra, bo papež najprej v Vatikanu odprl sveta vrata. V judovstvu in krščanstvu označuje jubilej posebno leto odpuščanja grehov in popolni odpustek kazni zanje. V 3. Mojzesovi knjigi  je omenjeno, da se obhaja “jubilej” vsakih petdeset let; takrat je treba osvoboditi ujetnike in sužnje, odpustiti vse dolgove, vrniti revežem prodano premoženje, in sploh se bo takrat Božja milost obilno izkazovala: »Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedem sobotnih let devetinštirideset let. Potem daj bučno zatrobiti na trombo deseti dan sedmega meseca; na trombo dajte zatrobiti po vsej vaši deželi na spravni dan! Posvetite petdeseto leto in razglasite svobodo po deželi vsem njenim prebivalcem: bodi vam jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini in povrne naj se k svoji rodovini! Bodi vam sveto leto petdeseto leto! (3 Mz 25, 8-11). V katoliški Cerkvi pomeni sveto leto jubilejno leto odpuščanja grehov, leto sprave in spreobrnjenja, leto pokore in zakramentalne spovedi. Jubilejno leto je predvsem Kristusovo leto. V novi zavezi se Jezus predstavlja kot Mesija, ki dopolnjuje starozavezni jubilej in oznanja leto Božje milosti. Ime izhaja iz hebrejskega jubileja, oziroma natančneje iz hebrejske besede jobel (kozel, v povezave z ovnovim rogom, ki so ga uporabljali pri svetih judovskih obredih). Prvo v zgodovini znano krščansko jubilejno leto je razglasil papež Bonifacij VIII. na praznik svetih apostolov Petra in Pavla 29. junija 1300. Kronisti poročajo, da je bilo navzočih v Rimu skozi celo jubilejno leto čez 200.000 romarjev. Potrebno je bilo, da so predrli obzidje v Leonovem mestu blizu Tibere, da se je množica lažje pomikala. Romarji so prihajali iz vseh evropskih dežel in celo iz daljne Azije. Leta 1350 je Klemen VI., da bi uskladil sveto leto s svetopisemskim jubilejnim letom, zmanjšal razliko na 50 let; pozneje je rok skrajšal na 33 let Urban VI. zaradi podobnosti s 33 leti Jezusovega življenja; nazadnje sta ga skrajšala na 25 let Nikolaj V. Veliki jubilej leta 2000 je Cerkev povedel v tretje tisočletje njene zgodovine. Sveti Janez Pavel II. ga je zelo pričakoval in želel obhajati v upanju, da bi bile presežene vse zgodovinske ločitve in bi vsi kristjani lahko skupaj obhajali dva tisoč let od rojstva Jezusa Kristusa, Odrešenika človeštva. Zdaj je že skoraj preteklo prvih petindvajset let 21. stoletja in poklicani smo, da začnemo s pripravo, ki bo krščanskemu ljudstvu omogočila živeti sveto leto v vsem njegovem pastoralnem  bogastvu. Jubilej je v življenju Cerkve vedno predstavljal dogodek velike duhovne, cerkvene in družbene pomembnosti. Odkar je Bonifacij VIII. leta 1300 razglasil prvo sveto je Božje ljudstvo živelo ta praznovanja kot poseben dar milosti, za katerega sta bila značilna odpuščanje grehov in odpustek kot popolni izraz Božjega usmiljenja. Verniki ob koncu dolgega romanja zajemajo iz duhovnega zaklada Cerkve, ko prestopijo sveta vrata in počastijo relikvije apostolov Petra in Pavla, ki jih hranijo rimske bazilike. Na milijone in milijone romarjev je skozi stoletja prispelo na te svete kraje in tako pričevalo o veri, ki je vedno živa.

Sv. Jožef, mož Device Marije. Evangeliji nam kljub skopim podatkom podajo lepo podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je zvest in potrpežljiv mož, pokoren Božji volji glede njegovega življenjskega načrta, ob čemer je sprejel tudi vse spremljajoče težave. Evangelist Matej ga imenuje »pravičen«, saj je dojel načrt, ki ga je imel Bog z Marijo, in se zavestno vključil vanj tako, da je sprejel, zaščitil in poskrbel za svojo družino. Jožef je zavetnik umirajočih, saj je ob predpostavki, da je umrl pred začetkom Jezusovega javnega delovanja, umrl v družbi Jezusa in Marije, kar za kristjane predstavlja idealen način, kako zapustiti zemeljsko življenje. Jožef je zavetnik očetov, obrtnikov, delavcev in krščanskih družin. Leta 1870 je papež Pij IX. (1846–1878) sv. Jožefa uradno razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve, s čimer je izpostavil njegovo vlogo podpornika, zaščitnika in vodnika svete družine, ki se je razširila na celotno Cerkev. Ob tej priložnosti je 19. marec določil za njegov godovni dan. Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je leta 1989 objavil apostolsko spodbudo z naslovom Odrešenikov varuh (1989), v kateri je razmišljal o življenju in pričevanju sv. Jožefa. God sv. Jožefa je v Cerkvi na Slovenskem slovesni praznik, saj je sv. Jožef zavetnik slovenskih dežel in zavetnik novomeške škofije. Na praznik sv. Jožefa se v Sloveniji tradicionalno začenja tudi teden družine.

Sv. misijon v župniji Mekinje in Gozd

Od 10. do 19. maja 2024 bo v obeh župnijah potekal sv. misijon, ki  ga bodo vodili trije misijonarji; dva kapucina; br. Jože Smukavec, predstojnik škofjeloškega samostana in brat Luka Modic iz samostana v Štepanji vasi v Ljubljani ter misijonarka s. Gražyna Mech FMM. Že od lanskega septembra molimo v ta namen, obenem pa misijonska skupina, ki jo sestavlja 15 župljanov iz Mekinj in Gozda, na svojih srečanjih pripravlja misijon.

Misijon bo potekal tudi v drugih župnijah kamniške dekanije v različnih terminih. Prvi misijon se bo začel v župniji Šmartno na Svečnico.

SREČANJE VSEH ŽUPNIJ OB ZAČETKU MISIJONOV v kamniški dekaniji bo v nedeljo 28. januarja ob 15.00 uri pri frančiškanih v Kamniku. Somaševanje in srečanje bo vodil nadškof msgr. Stanislav Zore

NEDELJA – GOSPOSDOV DAN

Nedelja kot Gospodov dan je najstarejša ustanova, ki so jo kristjani začeli redno obhajati, saj je pomenila »živi« stik z velikonočno nedeljo, torej dnem Jezusovega vstajenja. Podatek o obstoju in obhajanju tega dne najdemo že v Svetem pismu. Apostolska dela poročajo, da so »se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha«. Vsi ostali prazniki so kasnejši; nekateri so bili uvedeni v bogoslužno leto celo več stoletij kasneje, in še to ne takoj za vesoljno Cerkev. Nedelja je najodličnejši dan liturgičnega občestva, ko se verniki zberejo, 'da se ob poslušanju Božje besede in z udeležbo pri evharistiji spomnijo trpljenja, vstajenja in poveličanja Gospoda Jezusa ter se zahvalijo Bogu, ki jih je prerodil za živo upanje po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih'. Ker gre po apostolskem izročilu za dan Jezusovega vstajenja, ga Cerkev obhaja vsak osmi dan, ki v svetopisemski simboliki pomeni že eshatološko resničnost, dan, ki ne pozna večera, in se je začel z Jezusovim vstajenjem, saj vstali Kristus več ne umrje in smrt nad njim več ne gospoduje. Središče obhajanja tega dne je »Gospodova večerja«, pri kateri se vsi kristjani srečamo z vstalim Gospodom. V duhu tega obhajanja je prav, da preživimo tudi celoten nedeljski dan, saj ni Gospodova samo ura obhajanja nedeljske maše, ampak mu pripada ves dan.

Poučna zgodba takole pravi: Bila je nedelja in oče je sina poklical, da gresta delat. Sin mu je dejal: »Oče, nedelja je in tretja Božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi k maši, ne pa delat!« Oče je pogledal sina in mu posmehljivo odvrnil: »Daj no, tiste zapovedi so za stare ženske. Ti si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi!« Sin je tedaj očetu dejal: »Če torej ne velja tretja Božja zapoved, ki govori o posvečevanju Gospodovega dne, potem ne velja niti četrta: Spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, ni treba več spoštovati in ubogati staršev. A tudi tebe ne?« Očetu je to dalo misliti in spoznal je, kako nespametno uči svojega sina. Uvidel je, da ima sin prav: če prenehaš upoštevati eno Božjo zapoved, boš kmalu kršil tudi druge.