Kristus Kralj Vesoljstva - praznik, 23. november
Praznik Kristusa Kralja vesoljstva je leta 1925. uvedel papež Pij XI., z okrožnico »Quas primas«. Ob koncu prve svetovne vojne so se znašle v ruševinah tri monarhije, ki so do tedaj bistveno določale usodo sveta. Posebej je v očeh Cerkve zbudilo pozornost to, da sta bila pahnjena s prestola oba cesarska naslednika »svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti«, Nemčija in Avstro-Ogrska. Omenjeno je vplivalo na odločitev takratnega papeža Pija XI., da je uvedel današnji praznik. Cerkev priznava Kristusa za kralja vesoljstva že v svojih najzgodnejših veroizpovedih, npr. v nicejsko-carigrajski : »Sedi na desnici Očetovi … in njegovemu kraljestvu ne bo konca. «Izraz »sedeti na Očetovi desnici« je prispodoba, kajti Bog nima nikakršne desne ali leve strani. Izraz pomeni, da je Kristus posebej od svojega vnebohoda dalje tudi kot človek deležen tiste najvišje časti in oblasti nad vesoljstvom, ki jo ima Bog. Beseda »sedeti« nakazuje trdnost in neomajnost Kristusovega gospostva nad vesoljstvom, tistega gospostva, ki je delež pri Očetovi vsemogočnosti. V svojem lastnem oznanjevanju nastopa Jezus kot glasnik Očetovega kraljestva. Uresničevanje tega kraljestva se je začelo z Jezusovim nastopom, zato to gospostvo žari v samem Jezusu. Tako sam sebe imenuje kralja. Zgodovina človeštva v Kristusu prejema novo razsežnost. Iz časa nedoločenega trajanja vstopa v eshatološki (dokončni) čas, ki je usmerjen na večnost. To je čas Cerkve, ki od časa Kristusovega vstajenja dalje potuje proti preoblikovanju sveta in človeštva v deležnosti pri poveličanju Vstalega Kristusa. Ob koncu časov se bo to Kristusovo gospostvo razodelo v dokončnem odrešenju ljudi in v preoblikovanju stvarstva. To se bo zgodilo ob drugem Kristusovem prihodu, Tedaj se bo Kristus v vsem svojem veličastvu pred vsem svetom izkazal kot kralj vesoljstva. Njegovo veličastvo bo tedaj seglo tudi na celotno snovno stvarstvo , ki bo osvobojeno svoje krhkosti postalo deležno poveličanja Božjih otrok. Kristus se bo razodel kot temelj in središče vseh stvari in zgodovine, vse se bo podvrglo njegovemu gospostvu. Po vsem povedanem so prvi kristjani v drugem Kristusovem prihodu gledali predvsem sklepni in dokončni odrešenjski dogodek, veliko manj pa kot dan poslednje sodbe in še manj nekakšno katastrofo, s katero naj nastopi konec sveta. V resnici to sploh ne bo konec sveta, temveč njegova veličastna dovršitev, ko bo »podoba tega sveta prešla in si bo minljivo nadelo neminljivost« (1Kor 7;31). Zato pravi kristjan na drugi Kristusov prihod ne gleda toliko s strahom in tesnobo, ampak nasprotno, ta drugi prihod mu je predvsem povod za veselje. Saj Jezus pravi. »Ko se bo pa to začelo goditi, se ozrite kvišku in dvignite glave, zakaj vaše odrešenje se približuje« (Lk 21, 28). (vir Leto svetnikov).
Stare mekinjske orgle
Na koru župnijske cerkve smo vse do leta 2008 za spremljanje cerkvenega petja uporabljali orgle iz daljnega leta 1720. Tekom let so doživele veliko predelav, ohranile pa so zunanjo podobo z edinstveno orgelsko omaro ter dobršen del prvotnih piščali s sapnicami. Po skoraj 290 letih uporabe so bile dotrajane in potrebne popolne obnove. Do nje bo prišlo v prihodnosti, saj so shranjene, potem ko so jih leta 2009 na koru zamenjale nove orgle Orglarstva Anton Škrabl iz Rogaške Slatine.
Več o orglah si lahko preberete na povezavi: